25. To je tisto, kar pravi pri Ozéju: »Ljudstvo, ki ni moje, bom imenoval svoje ljudstvo, in njo, ki ni ljubljena, ljubljeno.
26. In zgodilo se bo tole: prav tam, kjer jim je bilo rečeno: ‘Niste moje ljudstvo,’ tam se bodo imenovali sinovi živega Boga.«
27. In glede Izraela kliče Izaija: »Tudi če bi bilo število Izraelovih sinov kakor peska ob morju, se bo rešil samo ostanek:
28. zakaj Gospod bo temeljito in naglo uresničil svojo besedo na zemlji.«
29. In kakor je napovedal Izaija: »Ko bi nam Gospod nad vojskami ne bil zapustil potomstva, bi bili postali kakor Sódoma in bili bi podobni Gomóri.«
30. Kaj bomo torej rekli? Pogani, ki niso iskali pravičnosti, so pravičnost dosegli, namreč tisto pravičnost, ki je iz vere.
31. Izrael pa, ki je iskal postavo, ki naj bi mu dala pravičnost, ni prišel do tega, da bi jo spolnjeval.
32. Zakaj ne? Zato, ker pravičnosti ni pričakoval iz vere, temveč je mislil, da jo bo dosegel iz del. Tako so zadeli ob kamen spotike,
33. kakor je pisano: »Glej, na Síon postavim kamen spotike in skalo pohujšanja, toda kdor bo veroval vanj, ne bo osramočen.«