22. Iz tistih krajev je prišla kanaánska žena in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo muči hudi duh.«
23. Vendar ji ni odgovoril niti z besedo. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami!«
24. Odgovoril je: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.«
25. Pririnila se je do njega, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!«
26. Povzel je besedo in rekel: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psičkom.«
27. Ona pa je odvrnila: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.«
28. Nato ji je Jezus rekel: »O žena, kako velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro.
29. Jezus se je odpravil naprej in prišel h Galilejskemu jezeru. Šel je na goro in tam sédel.
30. Tedaj so prišle k njemu velike množice, ki so imele s seboj hrome, slepe, kruljave, neme in še veliko drugih. Položili so jih pred njegove noge in jih je ozdravil,
31. tako da se je množica čudila, ko je gledala, kako nemi govorijo, se kruljavi zravnavajo, hromi hodijo, slepi vidijo, in je počastila Izraelovega Boga.
32. Jezus je poklical k sebi svoje učence in rekel: »Ljudje se mi smilijo, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti; lačnih pa nočem odpustiti, da na poti ne opešajo.«
33. Učenci mu rečejo: »Kje naj v puščavi vzamemo toliko kruha, da nasitimo táko množico?«
34. Jezus jih vpraša: »Koliko hlebov imate?« Dejali so: »Sedem in nekaj ribic.«
35. Tedaj je vêlel množici, naj séde po tleh.
36. Vzel je tistih sedem hlebov in ribe, se zahvalil, jih razlomil ter dajal učencem, učenci pa množicam.
37. Vsi so jedli in se nasitili. Od ostalih koščkov so nabrali sedem polnih košar.
38. Teh pa, ki so jedli, je bilo štiri tisoč mož, brez žená in otrok.
39. Ko je množice odpustil, je stopil v čoln in prispel v magadánsko pokrajino.