9. Ljudstvu pa je začel pripovedovati tole priliko: »Neki človek je zasadil vinograd in ga dal v najem viničarjem, sam pa je za dalj časa odpotoval.
10. Ko je prišel čas, je poslal k viničarjem služabnika, da bi mu dali od pridelka iz vinograda. Viničarji pa so ga pretepli in odslovili praznih rok.
11. Nato je poslal drugega služabnika. Tega pa so ozmerjali, pretepli in odslovili praznih rok.
12. Poslal je še tretjega, pa tudi tega so do krvi pretepli in vrgli ven.
13. Tedaj je gospodar vinograda dejal: ‘Kaj naj storim? Svojega ljubljenega sina bom poslal, vsaj njega bodo spoštovali.’
14. Ko so ga viničarji zagledali, so se posvetovali in rekli: ‘To je dedič. Dajmo, ubijmo ga, da bo dediščina naša.’
15. Vrgli so ga iz vinograda in ubili. Kaj bo torej storil z njimi gospodar vinograda?
16. Prišel bo in te viničarje pokončal, vinograd pa dal drugim.« Ko so oni to slišali, so rekli: »Bog ne daj!«
17. Ozrl se je po njih in rekel: »Kaj torej pomeni to, kar je pisano: ‘Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen.’?
18. Vsak, ki pade na ta kamen, se bo razbil, in na kogar on pade, ga bo zmečkal.«
19. Pismouki in véliki duhovniki bi ga bili najraje pri priči prijeli, pa so se zbali ljudstva. Spoznali so kajpak, da je s to priliko meril nanje.
20. Prežali so nanj. K njemu so poslali vohune, ki so se delali pravične, da bi ga ujeli v besedi, tako da bi ga lahko izročili oblastem in pristojnosti deželnega poglavarja.
21. Vprašali so ga: »Učitelj, vemo, da prav govoriš in učiš. Ne gledaš na osebo, ampak v resnici učiš božjo pot.
22. Ali smemo cesarju dajati davek ali ne?«
23. Spoznal je njihovo zvitost in jim rekel: