45. Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je Jezus storil, je začelo verovati vanj.
46. Nekateri izmed njih so šli k farizejem in jim povedali, kaj je storil.
47. Véliki duhovniki in farizeji so sklicali posvet in dejali: »Kaj naj storimo, ker dela ta človek veliko znamenj.
48. Če ga pustimo tako delati, bodo vsi verovali vanj. Prišli bodo Rimljani in nam vzeli oblast nad templjem in narodom.«
49. Eden izmed njih, Kajfa, ki je bil tisto leto véliki duhovnik, jim je rekel: »Vi nič ne veste
50. in ne pomislite! Za vas je bolje, da en človek umrje za ljudstvo in da ne propade ves narod.«
51. Tega pa ni rekel sam od sebe, ampak je kot véliki duhovnik tistega leta prerokoval, da mora Jezus umreti za narod;
52. pa ne samo za narod, temveč tudi zato, da bi zbral razkropljene božje otroke.
53. Od tega dne je bilo torej sklenjeno, da ga usmrtijo.
54. Jezus poslej ni več očitno hodil med Jude, ampak je šel od tam v pokrajino blizu puščave, v mesto, ki se imenuje Efraim, in je s svojimi učenci ostal tam.
55. Bližala pa se je velika noč, judovski praznik. Veliko ljudi z dežele je šlo pred praznikom v Jeruzalem, da bi se obredno očistili.
56. Iskali so Jezusa in se pogovarjali, ko so bili v templju: »Kaj se vam zdi? Mar ne misli priti na praznik?«