9. Neko noč pa je Pavel imel videnje. Pred njim je stal neki Makedonec in ga prosil: »Pridi v Makedonijo in pomagaj nam!«
10. In ko je imel to videnje, smo takoj začeli iskati priložnost, da bi odrinili v Makedonijo. Doumeli smo, da nam Bog veleva, naj tja ponesemo veselo oznanilo.
11. Iz Troáde smo po najkrajši poti odjadrali do Samotráke, naslednjega dne pa v Neápolo.
12. Od tam smo odrinili v Filípe; to je mesto v prvem okrožju Makedonije in rimska kolonija; v tem mestu smo ostali nekaj dni.
13. Na sobotni dan smo šli skozi mestna vrata ob reki, ker smo domnevali, da je tam prostor za molitev. Sedli smo in se pogovarjali z ženskami, ki so se tam zbirale.
14. Poslušala nas je tudi ženska po imenu Lidija, trgovka s škrlatnimi oblačili v mestu Tiatíri. Bila je bogaboječa in Gospod je odprl njeno srce, da je prisluhnila Pavlovim besedam.
15. Ko se je dala krstiti tudi njena hiša, nas je povabila z besedami: »Če ste prepričani, da verujem v Gospoda, stopíte v mojo hišo in ostanite tu!« Primorala nas je, da smo vstopili.